Nova tehnološka revolucija, ki prihaja z razvojem brezpilotnih letalnikov, odpira mnogotera vprašanja, med drugim tudi o tem, kako njihova prisotnost v zraku vpliva na prvotne prebivalce zračnega prostora, to je ptice. V mnogih primerih so letalniki videti kot večje ptice. Manjše ptice se jim običajno umaknejo, večje pa se upirajo, še posebej, če letalniki letijo blizu njihovih gnezd. Strokovnjaki, ki preučujejo vedenje ptic, razlagajo, da so zlasti ptice roparice pripravljene zelo agresivno braniti svoja gnezda pred drugimi ujedami. Ker jih droni po velikosti spominjajo na ujede, jih te ptice dojemajo kot sovražnike. Poleg tega so v boju z dronom ptice zelo učinkovite in so ga sposobne onesposobiti, ne da bi jih pri tem poškodovali vrteči se rotorji. Njihova tehnika napadanja je, da drugo ptico udarijo vedno v sredino hrbta in enako storijo tudi pri dronu, pri čemer jim je oster vid v pomoč, da se izognejo vrtečim rotorjem.

Upravljavci brezpilotnih letalnikov se zavedajo nevarnosti napada ptic. Ta možnost nenehno obstaja in ima neprijetne posledice, predvsem v obliki poškodb letalnika, visokih stroškov za popravilo in zakasnitev projektov, kjer je bil dron v uporabi. Za razliko od potniških letal droni letijo na taki višini, ki je tipično območje letenja za mnoge ptice ne-selivke. V izogib vznemirjanja ptic imajo upravljavci v svojih protokolih definirane ukrepe, s katerimi zmanjšujejo tovrstna tveganja.

V fazi načrtovanje poleta upravljavec brezpilotnega letalnika pridobi potrebne informacije o področju letenja letalnika, med drugim tudi o divjih živalskih vrstah, ki živijo na tem teritoriju. V času gnezdenja ptic načrtuje polete tako, da se letalnik izogne področjem gnezdenja. Za opravljanje nalog v bližini divjih živali je bolje izbrati manjši letalnik, ki povzroča čim manj hrupa.

V fazi letenja upravljavec vso pozornost usmeri v nadzor letenja in opazovanje okolice ter se po potrebi takoj odzove s spremembami načrtovanega leta, npr. če opazi jato ptic ali se pojavi nevarnost trka. Letenje naj ne bo ptičem preblizu, pa tudi ne prehitro.

Upravljavec lahko v vsakem trenutku izvede ustrezen manever za preprečevanje trčenja. Tipični manevri v takih primerih so npr. hitro vzpenjanje ali hitro spuščanje letalnika, takojšnji pristanek, vrnitev na vzletno mesto itd. – odločitev upravljavca, kateri manever je primeren, zavisi od razdalje med letalnikom in oviro v zraku.