Letenje z brezpilotnim letalnikom v zimskih razmerah zahteva več previdnosti kot v drugih letnih časih. Mraz namreč pomembno vpliva na delovanje elektronskih komponent in s tem na vedenje letalnika v letu.

Na mraz so še posebej občutljive LiPo-baterije, ki jih uporablja večina brezpilotnih letalnikov. Kapaciteta in moč baterij se namreč pri padcu temperature zmanjša. Zmanjšana zmogljivost baterije pa skrajša čas letenja letalnika, kar moramo upoštevati pri načrtovanju dolžine leta. Zato se pred letom vedno prepričamo, da so baterije res polne. Priporočljivo je vzeti s sabo na teren še rezervno polno baterijo, da z menjavo baterije lahko podaljšamo čas uporabe letalnika. Poleg tega tako letalnik kot tudi baterije hranimo na toplem (v avtu, v toplem ohišju ipd.) čim dlje do vzleta. Pomembno je tudi, da mrzlih baterij ne pričnemo polniti, predno se segrejejo na sobno temperaturo. Tako jim podaljšamo življenjsko dobo. Navkljub vsem tem ukrepom računajmo na krajši čas letenja letalnika in privarčujmo nekaj baterijske moči tudi za varen pristanek letalnika v primeru neugodnih vremenskih razmer (veter, megla …).

Ko letalnik prinesemo s toplega na mrzlo, ga pustimo par minut, da se aklimatizira, predno ga vklopimo. V čem času se senzorji stabilizirajo in prilagodijo okoljskim razmeram. Idealno je, če lahko izvedemo kalibracijo in prilagoditve letalnika zunaj in s tem zagotovimo pripravljenost letalnika na realne razmere. Velike temperaturne spremembe (znotraj-zunaj) lahko povzročajo tudi zameglitev leč fotoaparata letalnika, kondenzacijo vlage na hladnih elektronskih komponentah, z aklimatizacijo pa se ta težava največkrat odpravi.

Če je v zraku veliko vlage in temperatura blizu ledišča, lahko nastanejo na letalniku zaledenitve. Led na propelerju zmanjša zmogljivost letalnika, poveča črpanje energije iz baterije ali celo okvaro letalnika. O možnosti pojava zaledenitve se prej prepričamo s kratkim testnim poletom.

Med priprave na polet sodi tudi preverjanje vidljivosti okolice. Megla zelo zmanjša vidljivost in prepoznavanje objektov v okolici, za varno letenje pa je pomembno, da imamo letalnik vedno v našem vidnem polju.

Pri letenju čez zasnežena območja je treba upoštevati, da velike bele površine in razpršena svetloba povzročajo optično prevaro, da so tla ravna in ne reliefna. Vse to zmede tudi senzorje za pristajanje letalnika, zaradi česar lahko letalnik precej trdo pristane. Mehkejši pristanek dosežemo, če »izboljšamo« območje pristajanja, tako da enolično belo snežno površino umetno prekinemo (npr. s sledmi pnevmatik, stopinjami,  potresemo pesek ipd.).

Po pristanku seveda ne pozabimo z letalnika odstraniti sneg in obrisati vlago, ki se je nabrala na njem. Nato ga shranimo v suhem in toplem prostoru.

Brezpilotni letalnik senseFly eBee, ki ga Geavis uporablja za svoje dejavnosti, je preverjen in potrjen za uporabo v temperaturnem območju od -15 °C do +35 °C, pri čemer so njegove elektronske komponente konstruirane za delovanje v območju -20 °C do 50 °C. Poleg tega je ohišje letalnika narejeno iz prožnega stiropornega materiala, ki ni občutljiv na mraz tako, da bi otrdel in postal krhek. Vse to omogoča varno uporabo letalnika tudi v bolj neprijaznih klimatskih pogojih.