V primeru letalnika senseFly eBee, ki ga pri svojih dejavnostih uporablja tudi Geavis, je doseg radijskega signala 3 km in v tem območju proizvajalec priporoča letenje letalnika. Če polet pravilno načrtujemo kot zahtevajo tehnične specifikacije proizvajalca in nacionalni predpisi, letalnik zanesljivo leti le v tem območju.

Če pa bi se zgodilo, da bi eBee zapustil območje radijskega signala, v veliki večini primerov to ne bi povzročilo nobenih problemov, sploh pa ne bi privedlo do trčenja ali strmoglavljenja. Letalnik je namreč konstruiran za avtonomno letenje in je opremljen s senzorji, ki v primeru težav (npr. izpraznjena baterija, prevelika hitrost vetra, dosežen rob načrtovanega območja letenja itd.) aktivirajo varnostne operacije. Letalnik eBee se bo vrnil na lokacijo vzleta, varno pristal in tam ga bo upravljalec lahko tudi našel.

Če letalnik strmoglavi znotraj območja svojega radijskega signala, ga upravljalec lahko preprosto najde bodisi na osnovi zadnjih GPS-koordinat letalnika, ki jih prikaže nadzorna programska oprema, bodisi je zadnja pozicija letalnika že vizualno prikazana na zemljevidu programske opreme.

Letenje letalnika izven območja svojega radijskega signala pa ni več pod nadzorom upravljalca in v primeru zrušitve povzroči upravljalcu obilo težav, da ga najde. V mnogih primerih je letalnik izgubljen. Nadzorna programska oprema zaradi prekinjene komunikacijske povezave z letalnikom ne zagotavlja več podatkov o lokaciji letalnika. Zato upravljalci, ki brezpilotne letalnike uporabljajo v ekstremnih razmerah (na območju sunkovitega vetra, zelo hribovita področja ipd.), letalnike dodatno opremijo še s sistemi za sledenje, ki upravljalcu omogočajo neodvisno sledenje letalnika, četudi pride do prekinitve standardne radijske povezave.