Metoda SGM (Semi-Global Matching) je danes ena najboljših metod slikovnega ujemanja za izdelavo gostih oblakov točk in 3D-modelov. Omogoča hitro in samodejno določanje ujemajočih se točk na stereoparu aerofotografij. V praksi sicer še vedno ne more proizvesti oblaka točk za vsako slikovno točko izvorne aerofotografije, temveč za približno vsako tretjo, kar pa je še vedno izjemno. Metoda je ekonomična in se uporablja v mnogih popularnih aplikacijah za obdelavo aerofotografij in pridobivanje prostorskih podatkov, kot je npr. SimActive, Hexagon ali Pix4D, ki ga uporablja tudi Geavis.
Pri uporabi metode SGM pa se soočamo z dvema praktičnima omejitvama.
Prvič, višinsko koordinato metoda SGM lahko dodeli le slikovnim pikam na fotografiji – to je le točkam, ki so vidne na aerofotografiji. Aerofotografiranje namreč zajame podobo zemeljskega površja iz zraka navzdol in na slikah so prikazani le vrhovi, zgornje ploskve in stranske ploskve objektov na površju. Medtem pa npr. tla pod rastlinjem ali temne sence ostanejo na aerofotografijah skrite in nejasno vidne. Zaradi tega oblak točk in digitalni model površja DMP, pridobljena z metodo SGM, vsebujeta le točke, ki so na površju objektov (predmeti, zgradbe, rastline …), ne pa tudi tal pod njimi. Tak oblak točk torej ne prikazuje prave zemeljske površine, razen v primeru golih tal (npr. gramozna jama ipd.).
Mnogo projektov tolerira omenjeno omejitev, še zlasti kadar nas ne zanima zemeljsko površje pod objekti (npr. izdelava ortofoto načrta nekega urbanega območja). V tem primeru je zračno fotografiranje in obdelava aerofotografij z SGM bolj ekonomično in praktično, kot pa uporaba npr. lidarskega sistema, katerega impulzi lahko prodrejo tudi pod vegetacijo in se odbijajo neposredno od tal ter zato lahko iz lidarskih posnetkov izdelamo modele dejanske zemeljske površine.
Druga omejitev te metode pa je, da slikovni točki ni možno dodeliti koordinat, razen če je ta točka »najdena« tudi na drugi(h) aerofotografiji(ah), ki se s prvo aerofotografijo delno prekriva. Slikovnih prizorov, ki imajo zelo enakomerno teksturo (npr. travniki, polja iste kulture, gosta gozdna goščava, asfaltne površine, temne sence, svetleče vodne površine itd.) namreč po tej metodi ni mogoče modelirati. Pri metodi SGM je skoraj nemogoče zanesljivo poiskati ujemajočo se slikovno točko na drugi aerofotografiji v primeru prevelike monotonosti površin. Na mestih, kjer slikovno ujemanje ni bilo uspešno, imajo oblaki točk vrzeli oziroma praznino.
Višja, ko je ločljivost posnetih aerofotografij, manj je opisana omejitev izrazita. Gozd ali asfaltna cesta, ki sicer izgledata enotno zeleno ali črno, imata na aerofotografijah višje ločljivosti bolje izraženo teksturo, saj so detajli na sliki bolje ločljivi. Kakovost oblaka točk po metodi SGM je v tem primeru lahko bistveno boljša.
Aerofotografiranje z brezpilotnimi letalniki je v tem primeru dober in ekonomičen pristop, saj z letenjem na nizkih višinah in kakovostnim fotoaparatom lahko pridobimo ostro izraženo teksturo tudi na monotonih površinah.
Oblak točk z izrazitimi prazninami na monotonih površinah, zlasti na vodni površini
