Georeferencirana aerofotografija
Pri profesionalnih brezpilotnih letalnikih, ki se uporabljajo v fotogrametriji, naletimo na oznaki RTK in PPK. Gre za angleški kratici za Real Time Kinematic (RTK) in Post Processed Kinematic (PPK), ki predstavljata napredno tehnologijo preciznega določanja položaja letalnika in fotoaparata na njem.
Tehnologija RTK temelji na t.i. GNSS-pozicioniranju, za kar potrebuje stabilno in neprekinjeno podatkovno (GSM ali radijsko) povezavo med anteno na krovu letalnika in GPS-bazno postajo na tleh ali virtualno referenčno postajo na prenosnem računalniku, ki na tleh nadzoruje polet letalnika.
Če je letalnik opremljen s sistemom RTK, se določanje njegovega položaja izvaja kar med njegovim letom in v realnem času. Položajni podatki iz letalnika se sproti preračunavajo s podatki iz bazne oz. referenčne postaje, ki podatke pridobiva iz globalnega satelitskega navigacijskega sistema. Sistem RTK tako omogoča, da se zajete aerofotografije sproti georeferencirajo in umestijo v državni koordinatni sistem, in to brez uporabe oslonilnih točk in celo nekaj centimetrsko položajno natančnostjo (v praksi od 1 do 3 cm).
Vendarle, v praksi nobena tehnologija ne deluje vedno idealno. Pri uporabi RTK se soočamo s prekinitvami in motnjami v podatkovni komunikaciji med letalnikom in bazno postajo, zaradi česar prihaja do napak pri določanju položaja letalnika. Položajni podatki postanejo negotovi, njihova natančnost pa se lahko poslabša na nekaj deset centimetrov. Vzrok za prekinitve je lahko dinamično letenje letalnika, letenje na večjih razdaljah ali prisotnost ovir, ki motijo GSM ali radijski signal. V takih primerih nam pomaga podobna alternativna tehnologija PPK.
Za razliko od RTK, sistem PPK podatkov o položaju letalnika ne obdeluje med letom, ampak naknadno po njem, ko letalnik pristane. Takrat se položajni podatki o letu, shranjeni v enoti letalnika, naknadno obdelajo s podatki iz bazne ali referenčne postaje. Tehnologija PPK ne potrebuje komunikacijske povezave med letalnikom in bazno oz. referenčno postajo in zato v primerjavi z RTK omogoča večjo fleksibilnost dela, saj dovoljuje letenje na večje razdalje, pridobljeni položajni podatki pa so celo bolj zanesljivi in natančni.
Letalnik, opremljeni s sistemom RTK in/ali PPK, nam pri delu v geodeziji prinaša pomembno korist, da za georeferenciranje rastrskih aerofotografij ne potrebujemo več oslonilnih točk, ampak samo še kontrolne točke, ki so potrebne za neodvisno oceno kakovosti in natančnosti. Tako pridobimo čas in zmanjšamo stroške, ki nastanejo z namestitvijo in izmero oslonilnih točk. Rezultat obeh sistemov so že georeferencirane aerofotografije, ki jih neposredno lahko uporabimo za izgradnjo oblakov točk, digitalnih 3D modelov zemeljskega površja in nadalje za ortofoto mozaike.
