Aerofotografiranje velikih območij upravljalcu letalnika zastavlja več izzivov, vključno z ohranjanjem letalnika v vidnem polju upravljalca, optimizacijo porabe energije v bateriji, zbiranjem in organiziranjem velikih količin podatkov ter zagotavljanjem varnosti na tako velikem območju, pri čemer je cilj pridobiti še aerofotografije ustrezne ločljivosti.

Vzeti si čas, da prihranimo čas, je geslo, ki zagotovo drži prav v primeru aerofotografiranja velikih območij. Mnogim težavam se upravljalec letalnika lahko izogne, če si vzame dovolj časa za pripravo, kar vključuje pravilno načrtovanje in izbiro prave opreme, ter ne hiti z izvedbo aerofotografiranja.

Profesionalni upravljalci brezpilotnih letalnikov imamo za opravljanje del v zraku natančno definiran delovni postopek od priprav na letenje, izvajanje letenja do varnega pristanka. Če gre za aerofotografiranje velikega območja, pa smo še posebej pozorni na sledeče korake:

• Priskrbimo si informacije o terenu območja, ki ga želimo aerofotografirati. Uporabimo satelitske in druge posnetke za prepoznavanje potencialnih ovir za letalnik med letenjem in za izbiro primerne lokacije za vzletanje in pristanek letalnika. Pridobimo tudi informacije o vrsti zračnega prostora in omejitvah, ki tam veljajo.
• Pripravimo načrt letenja in izbiremo pravilne parametre poleta, ki bodo zagotovili aerofotografije ustrezne kakovosti in ekonomično porabo baterij letalnika. K temu doprinese, npr. če za območje letenja definiramo preprost poligon brez ostrih vogalov.
• Izberemo višino letenja. Z letenjem na večji višini se poveča velikost območja zemeljske površine, ki jo zajamemo na aerofotografijah. To pomeni, da območje posnamemo hitreje in z manj baterijske energije. A hkrati se z večjo višino na aerofotografijah zmanjšuje razpoznavnost podrobnosti slikanega območja. Pred poletom torej uskladimo pričakovanja, kakšno ločljivost posnetkov želimo doseči in temu prilagodimo višino letenja.
• Če bomo aerofotografije uporabili za izdelavo načrtov (npr. ortofoto), moramo aerofotografirati tako, da pridobimo stereopare aerofotografij. Izberemo dovolj visok delež prekrivanja (običajno 70%), da bo obdelava aerofotografij s postopki slikovnega ujemanja bolj uspešna.
• Načrtujemo letenje tako, da so linije letenja vzporedne z daljšim robom območja letenja. Tako letalnik hitreje preleti območje z manj manevri obračanja.
• K bolj ekonomičnemu letenju pripomore tudi, če upoštevamo tudi smer vetra in letalnik usmerimo v smer pihanja vetra.
• Preverimo meteorološke razmere in napovedi, predvsem obvestila za letalce, ki vsebujejo ažurne podatke o spremembah režima zračnega prostora.
• Pred poletom preverimo vrednost geomagnetnega indeksa Kp, ki je mera za hitre in nepravilne spremembe v geomagnetnem polju zaradi geomagnetne nevihte na Soncu. Visoka vrednost Kp indeksa je lahko razlog za težave brezpilotnega letalnika z orientacijo, prenosom podatkov in sledenjem satelitom. Vse to povzroča izgubo časa za popravke, potrebo po ponovitvi snemanja ipd., kar je za aerofotografiranje velikih območij lahko velik strošek.
• Veliko območje letenja razdelimo na več segmentov, tako da za vsakega lahko zadostimo pravilom varnosti in zanj zadošča kapaciteta ene baterije. Z dodatnimi baterijami, s katerimi nadomeščamo prazne, postopoma posnamemo vse segmente. Potrebna je torej zadostna zaloga polnih baterij oz. možnost polnjenja praznih.
• Pridobljene aerofotografije in njihovo kakovost preverimo, ko smo še na terenu in ne šele v pisarni. Tako si prihranimo čas, če je v primeru napak treba ponoviti letenje ali kako drugače ukrepati.
• V potek dela si vključimo lastne kontrolne korake za nadzor in preverjanje kakovosti posamezne faze dela. Tako lažje obvladujemo morebitne težave in zagotovimo bolj gladek potek dela. Med načrtovanjem preverimo tudi ekonomske vidike snemanja z brezpilotnim letalnikom in preračunajmo, kdaj je bolj gospodarno uporabiti večje letalo s posadko na krovu.